Warum schweigt DER SPIEGEL ? –
Warum schweigt EUROPA???
Dr.sc. of sociology Spomenka Hribar the Voice of the TRUTH and HISTORY of Slovenia
Rede ins Gewissen den Führern Sloweniens am 4.12.20
Dr. sc. of sociology Spomenka Hribar:
TRIDESET LET PO SPORAZUMU STRANK O SKUPNEM NASTOPU NA PLEBISCITU
Pri spominjanju na pomembne dogodke v preteklosti moramo za razumevanje njihovega nastanka analizirati vzroke zanje, na drugi ravni pa tudi njihove posledice!
Sporazum vseh političnih strank pred plebiscitom je bil posledi-ca politične potrebe po preseganju nezaupanja med pozicijo in opozicijo oziroma iz potrebe po usklajenem delovanju obeh v korist čim boljšega izida plebiscita.
Nezaupanje je bilo predvsem v Demosu. Naj navedem le hipote-ze o vzrokih: prvi vzrok so zamere in travme zaradi hudih, tudi zlo-činskih dejanj v prejšnjem sistemu, ko je imela KP oblastno vlogo, nekdanji komunisti pa so tudi bili v Skupščini, seveda kot enako-pravni, izvoljeni delegati; drugi vzrok je bila zadržanost ali odkrito nestrinjanje opozicije s politiko Demosa, kar je, menim, posledica njene skrbi ali celostrahu, da bo po osamosvojitvi potisnjena v dru-žbeno, politično »podzemlje«. Vzrok Demosovega nezaupanja so biletudi govorice, da hodijo »komunisti po terenu in strašijo ljudi, da upokojenci po osamosvojitvi ne bodo dobivali pokojnin«, itd. Morda pa vsaj toliko kot omenjene velja tudi hipoteza, davsako ob-last, ki hoče biti absolutna, že ob samem začetku prevzame parano-ični strah, da bo svojo Oblast izgubila.
Kakor koli, nezaupanje je bilo tolikšno, da je grozilo, da sploh ne bomo prišli do soglasja o sodelovanju, kar bi bilo celo po godu rad-ikalcem v Demosu, namreč da bi Demos sam izpeljal ne le plebisc-it, temveč tudi samo osamosvojitev, ker potem pač ne bi bilo treba deliti oblasti z nikomer… Tudi če bi bila zatak uspeh Demosa realna možnost, sem jo sama odklanjala, prepričana, da osamosvo-jitev zadeva vse prebivalce na slovenskem ozemlju in da je takšno igračkanje radikalcev v Demosu v principu nelegitimno. Zato sem si prizadevala za sodelovanje pozicije in opozicije v pripravah na plebiscit.
Menim, da sta 9. in 10. točka Sporazuma presegli pogoje za us-peh plebiscita, saj sta kazali v čas po osamosvojitvi.
Deveta točka se glasi:
»Republika Slovenija bo zgotavljala narodnostnima skupnosti-ma, italijanski in madžarski, kakor tudi vsem pripadnikom drug-ih jugoslovanskih narodov, da se zaradiplebiscitarne odločitve ne bo spremenil njihov sedanji politični status. Delili bodo našo sku-pno usodo. (…), pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki imajo stalnobivališče v Sloveniji, pa bodo, če bodo želeli, dobili državljanstvo po zakonu o državljanstvu.«
Sporazum pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov obljublja tudi državljanstvo, če ga bodo želeli. Kar pomeni, da tudi če ga ne bodo želeli, se jim njihov dosedanji politični status ne bo spreme-nil. Državljanstvo R Slovenije je bilo obljubljeno kot tisto »več« in ne kot pogoj za ohranitev njihovega dosedanjega političnega stat-usa, torej tudi stalnega bivališča. Enaka zaveza kot je v Sporazumu, je zapisana tudi v Izjavi o dobrih namenih, ki jo je Skupščina RS sprejela 6. decembra 1990!
In potem je Demosova vlada 26. februarja 1992 izbrisala iz registra prebivalcev R Slovenje 26.571 prebivalcev iz republik nekdanje Jugoslavije, od katerih je večina prej leta, desetletja delila z nami skupno usodo – sodelovala pri gradnjinašega standarda. Njihovih stisk, njihovega trpljenja si ni mogoče predstavljati! Desnica pa je še leta in leta namenoma preprečevala rešitev njihovega problema – v našo sramoto!
Čutim državljansko dolžnost, da ob tej priložnosti spomnim na usodo našega delegatskega kolege Milana Aksentijevića, ki v Sloveniji živi že 62 let, imel je slovensko državljanstvo, pa ga mu je država vzela; vzrok naj bi bil njegovo sodelovanje v agresiji na Slo-venijo, ko pa so se vsi tovrstni očitki izkazali za neresnične, je osta-la en sam delikt: ker se je v Skupščini zavzemal za nadaljni obstan-ek Jugoslavije. Torej je slovenskodržavljanstvo izgubil zaradi »ver-balnega delikta«. To je druga sramota slovenske države, še poseb-ej, ker so to odločitev potrjevala slovenska sodišča, tako da Aksen-tijević še danes nima slovenskega državljanstva!
Točka 10. Sporazuma (na predlog g. Mirana Potrča) določa, da je osamosvojitev skupno delo vseh strank, slovenskega naroda in državljanov Slovenije in si zato »pozitivnega izida plebiscita ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija«!
Ta postavka Sporazuma ni veljala niti leto dni! Pred kongresom Slovenske demokratične zveze (SDZ) jeseni 1991 je Janez Janša na-pisal osnutek Programa stranke, v katerem jebilo zapisano, da se bo stranka zavzemala za to, da se bo »celotna družbena struktura nagnila na desno«. To je avtoritarna zahteva ene stranke, ki lahko pomeni temelj totalitarne družbe, če se ali ko se ta stranka povzpne na oblast in jo spremeni v absolutno oblast. Ker za libertarni del stranke tak program ni bil sprejemljiv, je SDZ razpadla, posledično pa tudi Demos, ki torej ni razpadel zaradi rovarjenja nekdanjih ko-munistov niti ne zato, ker naj ne bi bilsposoben vladati; ne – po 45., po slabih dveh letih je sestopils piedestala Oblasti, torej je sam odš-el v opozicijo in se v tem smislu kot koalicija sam ukinil, ker v njem ni bilo soglasja, dabi ponovil totalitarno zgodovino, tokrat v desni varianti.
Naj poudarim, da sem ponosna, da sem bila delegatka SDZ in s tem Demosa! V dveh letih svojega mandata je naredil več kot vse kasnejše vladne garniture: izpeljal je osamosvojitev, jovojaško obr-anil, ustanovil slovensko vojsko, državo, sestavil in sprejel prvo Ustavo R Slovenije, uvedel svoj denar (tolar), dosegel mednarodno priznanje države – in v vsem tem času zagotavljal socialno, kultur-no in politično vzdržnost. Tega seveda ni zmogel sam, a Program osamosvojitve in njegovo izvedbo sta pojili Demosova energija in volja.
Ni pa mogoče samo slaviti uspehov in ne videti stranpoti, katerih rezultate okušamo tudi danes! Začelo se je s prodajo in preprodajo orožja na Balkan! Še posebej žalostno je, ko je Janša orožje, kuplje-no in namenjeno muslimanskim braniteljem pred agresijo v BIH, osebno »odkril« na mariborskem letališču in ga pripisal levici in Kučanu za državni udar v Sloveniji. Bi sploh prišlo do pokola v Sre-brenici, če bi tisti nesrečniki dobili svoje plačano orožje?
Po volitvah 1992, na katerih je Janševa socialdemokratska stran-ka Slovenije komajda prišla v parlament, je Janša pisal svojim sod-elavcem pismo, v katerem je ocenil rezultate volitev. Opozoril je, da gre za interpretacijo osamosvojitve in za uvid lastnih političnih interesov v njej. Kajti niso vse stranke enako zaslužne za osamosv-ojitev, nekatere so storile malo več. Kar nedvomno drži! Janša pa iz tega zaključi: »S stališča posameznika je to lahko nepomembno – važni so pačrezultati – s stališča politike pa so to ravno tako rezulta-ti, ki seprodajajo, kot se v ekonomiji puloverji iz tekstilne tovarne« (Premiki, 147-148) Zame je taka primerjava blasfemična; nikoli nisem razumela osamosvojitve kot prodaje tekstila; zame je bila in je osamosvojitev nekaj presežnega: dejstvo slovenske zgodovine z dolgoročnim pomenom! –
Toda opozarjam, kaj je Janša s to primerjavo ne le povedal, tem-več dejansko storil: prekršil je 10. točko Sporazuma, da si nobena stranka ne bo prisvajala rezultatov plebiscita in posledično tudi ne zaslug za osamosvojitev! Kar pa se dogaja od tedaj vse do danes in zaradi česar so osamosvojitelji sami razdeljeni: »pravi« so samo v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, ki si bodo zdaj na račun vseh nas postavili še posebni muzej!
Naj sklenem: Tisto, kar je Janez Janša planiral v Programu SDZ, naj se celotna družbena struktur nagne na desno, zdaj pos-pešeno uresničuje. Tisti, ki je nedvomno naredil malo več kot drugi v vojni za Slovenijo, namreč Janez Janša, tedanji sekretar za obra-mbo, nas danes prodaja kot svojo lastnino, kot »puloverje« Madž-arom in morda še komu. Nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava. To je desna kontinuiteta, ki se zaje-da v tkivo same Evropske unije, vnjeno »srčiko«, ki je prav vladavina prava kot njen temelj! Janša opredeljuje slovenski politični prostor, naj bo na oblasti ali v opoziciji. Tudi levica ima svojo odgovornost: nevarnost Janševega desnega radi-kalizma je jemala kot alibi, da je tudi ona v miru lastninila sloven-sko premoženje!
Naj povem, da me je sram, ker se po svetu norčujejo iz premierja moje države, ko ga imenujejo Maršal Twito. Pravzaprav mi je hu-do, kako daleč smo padli potem, ko smo bili občudovani in spošto-vani, ker smo se mirno razdružili z ostalimi republikami Jugoslavije!
Toda pravo oceno odmika, pravzaprav izdaje temeljnih postavk ( ne le Sporazuma med strankami!), ki jo je zagrešila radikalna de-snica znotraj Demosa, je mogoče izmeriti glede na program za prihodnost, ki je nastal v okviru kulture, konkretno v Novi revi-ji. Zapisali smo, da so naloge Demosa tri: uvedba demokratič-nega sistema, osamosvojitev in prostost duha, ki ni mogo-ča brez narodne sprave, saj le-ta omogoča mirno, tolerantno sobi-vanje ljudi različnih izkušenj, prepričanj in interesov. Prvi dve nal-ogi smo dosegli, narodno spravo pa kršita obe politični opciji, le da prednjači desnica, ki jo pooseblja Janez Janša s svojo politiko Kdor ni z nami, je proti nam, še natančneje, je proti meni! S tako klerikalno-boljševiško politiko namerno vnaša sovraštvo v družbo, zbuja najbolj grobe, pritlehne reakcije v ljudeh do državlja-nov drugačnega prepričanja, in še posebej ogroža prostost duha. Janševo hotenje, povsem si podrediti medije in kulturo v najširšem pomenu besede, je totalitarno, saj pomeni kultura izvir vse totalite-te človekovega bivanja. »Duh veje, koder hoče«, je zapisano v knji-gi vseh knjig. Janševo stegovanje rok po kulturi je blasfemično ravnanje: hoče nekaj, kar a priori ni nikogaršnja last, ker je dobro-bit vseh in vsakogar posebej. Kultura je največja nevarnost za avto-ritarne in totalitarne vladavine, saj znotraj nje vznikajo spoznanja in artikulacije resnice in njenih premen v času. Omejevanje kulture oziroma Janševo prizadevanje za njeno uniformiranje in podredit-ev njegovi sektaški politiki, je, menim, tisto, kar nas najbolj ogroža! Ker omejuje, krni ustvarjalnost. Naciji zapira usta! S tem pa zapira tudi uvid v prihodnost, torej prihodnost samo!
Dr. sc. of sociol. Spomenka Hribar Spomenka Hribar
TRIDESET GODINA POSLE SPORAZUMA O ZAJEDNIČKOM NASTUPU NA PLEBISCITU
Kada razmišljamo o važnim događajima iz prošlosti, moramo za razumevanje njihovog nastanka analizirati njihove uzroke a na drugoj razini i njihove posledice.
Sporazum svih političkih stranaka pre plebiscita, bio je posledica političke potrebe za prevazilaženjem nepoverenja između pozicije i opozicije, da bi se uskladilo njihovo delovanje u korist što boljeg izhoda plebiscita. Najviše nepoverenja bilo je u Demosu u odnosu do opozicije. Navešću samo hipoteze o uzrocima: prvi uzrok su zamere i traume zbog teških i zločinačkih činjenja u pređašnjem sistemu, kada je KP imala svu vlast, a sada su i nekadašnji komunisti takođe u Skupštini, naravno, potpuno kao ravnopravni na izborima izabrani delegati. Drugi uzrok je bio rezervisanost ili otvoreno neslaganje opozicije sa politikom Demosa, što je mislm, posledica njene brige ili čak straha da će po osamostaljenju biti odgurnuta u društveno i političko »podzemlje«. Uzrok Demosovog nepoverenja bile su glasine da »komunisti idu po terenu i zaštrašuju narod da, posle osamstaljenja, penzioneri neće dobijati penziju«.itd. Možda. Bar toliko kao što je navedeno, važi i hipoteza da svaku vlast koja teži ka totalitarnosti, još od samog početka obuzima paranoičan strah od gubljenja svoje Vlasti.
U svakom slučaju, nepoverenje je bilo veliko, pa je zato uopšte ugrožavalo postizanje saglasnosti za saradnju, što bi odgovaralo radikalima u Demosu. Zapravo radikalni deo Demosa bi hteo da sam sprovede ne samo plebiscit, već i osamostaljenje, jer tada ne bi delio vlast s‘ nikim… Iako bi takav uspeh Demosa bio realna mogućnost, ja sam je odklanjala, jer sam bila ubeđena da je osmostaljenje stvar svih građana Slovenije i da je takvo igračkanje radikala u Demosu, u principu nelegitimno. Zato sam se, u pripremi za plebiscit, zauzimala za saradnju pozicije i opozicije.
Mislim, da su 9. i 10. član Sporazuma prevazišli uslove za uspeh plebiscita, jer su ukazivali na vreme posle osamostaljenja.
Deveta član se glasi:
»Republika Slovenija će garantovati narodnim zajednicama, italijanskoj i mađarskoj, kao i svim pripadnicima drugih jugoslovenskih naroda, da se zbog odluke plebiscita njihov sadašnji politički status neće promeniti. Deliće našu zajedničku sudbinu. (…), ako pripadnici drugih jugoslovenskih naroda, koji imaju stalno prebivanje u Sloveniji, žele da dobiju državljanstvo, dobiće ga po zakonu o državljanstvu.«
Sporazum pripadnicima drugih jugoslovenskih naroda,obećava i državljanstvo, ako ga dotični želi. Što znači da ga, i u sličaju, ako ga ne želi, njihov dosadašnji politički status se ne menja. Državljanstvo R. Slovenije je obećano kao nešto »više«, a ne kao uslov za održavanje njihovog dosadašnjeg političkog statusa, i stalnog prebivanja.
Ista obaveza kao što je navedena u Sporazumu, zapisana je i u izjavi dobrih namera, koje je Skupština RS usvojila 6. decembra 1990. godine.
Onda je Demosova vlada 26. februara 1992. iz registra građana R. Slovenije izbrisala, 26.571 građana iz republika nekadašnje Jugoslavije; većina njih je ranije desetak godina delila sa nama zajedničku sudbinu – učestvovala je u izgradnji našeg standarda. Nemogiće je predpostaviti njihove nevolje i patnje! Desnica je, na našu sramotu, godinama namerno onemogućavala rešenje njihovih problema!
Osećam građansku dužnost da ovom prilikom podsetim na sudbinu našeg delegatskog kolege Milana Aksentijevića, koji u Sloveniji živi 62 godine. Imao je slovenačko državljanstvo, ali, država mu ga je oduzela. Uzrok bi trebao da bude njegova saradnja u agresiji na Sloveniju, a kasnije su se sve zamerke pokazale kao neistinite. Ostao je samo jedan delikt: to da se u Skupštini zauzimao za ostanak u Jugoslaviji. Znači slovenačko državljanstvo je izgubio zbog »verbalnog delikta«. To je druga sramota slovenačke države, tako da Aksentijević ni danas nema slovenačko državljanstvo!
10. član Sporazuma (na predlog g. Mirana Potrča) određuje da je osamostaljenje zajedničko delo svih stranaka slovenačkog naroda i građana Slovenije i zato si »pozitivni ishod plebiscita ne može prisvojiti nijedna pojedinačna stranka ili koalicija«!
Ta postavka Sporazuma nije važila ni godinu dana! Janez Janša je, pre kongresa Slovenačkog demokratskog saveza (SDZ) u jesen 1991, napisao koncept Programa stranke u kojem je bilo zapisano da će se stranka zauzimati da se »celokupna društvena struktura okrene udesno«. To je autoritaran zahtev jedne stranke, koji može da znači osnovu totalitarnog društva, ako se ili kada se ta stranka popne na vlast i promeni je u absoputno vlast. Pošto takav program, za libertalni deo stranke, nije bio prihvatljiv SDZ se raspala, posledično i Demos koji se nije raspao zbog rovarenja nekadašnjih komunista i ne zbog svoje nesposobosti da vlada! Ne – posle 45. godina kao Savez komunista, nego posle kratke dve godine sišao je sa pijedestala Vlasti, znači: isam je otišao u opoziciju i kao koalicija se sam ukinuo, jer u njemu nije bilo saglasnosti da bi ponovio totalitarnu priču, sada u desnoj varijanti.
Da naglasim, da sam ponosna da sam bila delegatka SDZ i sa time Demosa! U roku od dve godine svog mandata napravio je više nego sve kasnije vladne garniture. Ostvario je osamostaljenje, vojno jo je odbranio, formirao je slovenčku vojsku, državu, sastavio i usvojio prvi Ustav R. Slovenije, uveo je svoj novac (tolar), postigao međunarodno priznanje države – i svo to vreme osiguravao je socijalnu, kulturnu i političku izdržljivost. To naravno nije mogao sam, a Program osamostaljenja i njegova realizacija su bili Demosova energija i volja.
Nemoguće je samo slaviti uspehe, a da se ne vide stranputice, čije rezultate osećamo i danas! Počelo je sa prodajom i preprodajom oružja Blakanu! Posebno je žalosno kada je Janša lično na mariboskom aerodromu »otkrio« oružje koje bilo kupljeno i namenjeno muslimanskim braniteljima od agresije u BiH, i optužio levicu i Milana Kučana lično, da će ga upotrebiti za državni udar u Sloveniji. Pitam se, da li bi uopšte došlo do pokolja u Srebrenici, da su ti nesrećnici dobili svoje plaćeno oružje?
Posle izbora 1992. na kojim je Janševa socialdemokratska stranka Slovenije jedva došla u Parlament, Janša je svojim saradnicima napisao pismo u kojem je ocenio izborne rezultate. Upozorio je da se radi o interpretaciji osamostaljenja i za uvid vlastitih političkih interesa u njoj. Jer nisu sve stranke jednako zaslužne za osamostaljenje, neke su učinile malo više. Što je nedvosmisleno istina! Janša iz toga zaključuje: »To je sa stanovišta pojednica beznačajno – važni su rezultati – sa stanovišta politike to su isto tako rezultati koji se prodaju, kao što se u ekonomiji puloveri iz tekstilne fabrike« (Janez Janša: Premiki, 147-148). Za mene je takvo upoređenje blasfemično. Nikada nisam razumela osamostaljenja kao prodaju tekstila.!Za mene je osamostaljenje bilo i jeste neki nadmašen događaj, dejstvo slovenačke istorije sa dugoročnim značenjem! Ali, upozoravam šta je Janša sa tim upoređenjem ne samo rekao, već i učinio: prekršio je 10. član Sporazuma da nijedna stranka neće prisvajati rezultate plebiscita i posledično ni zasluge za osamostaljenje! Što se dešava od tada sve do danas i zbog čega su sami osamosvojitelji podeljeni: »pravi« su samo u Udruženju za vrednosti slovenačkog osamostaljenja, koji će si sada na račun svih nas postavili poseban muzej!
Da zaključim: Ono što je Janez Janša planirao u programu SDZ 1991. godine, neka se celokupna društvena struktura okrene udesno, sada se ubrzano ostvaruje. Onaj, koji je nedvosmisleno uradio malo više nego drugi u ratu za Sloveniju, to je svakako Janez Janša, tadašnji sekretar za odbranu, danas nas prodaje kao svoju svojinu, kao »pulovere« Mađarima i možda još nekome. Gura nas u autoritarne države koji se brane vladavine prava. To je desni kontinuitet koji se uvlači u tkivo same Evropske unije, u njenu »srž«, to je vladavina prava kao njen temelj! Janša opredeljuje slovenački politički prostor, neka je na vlasti ili opoziciji. Takođe levica ima svoju odgovornost: Opasnost od Janševog desnog radikalizma levica je uzimala kao alibi, da je i ona u miru prisvajala slovenačku imovinu!
Da kažem, da me je sramota jer se po svetu sprdaju o našoj državi kada premiera moje države nazivaju Maršal Tvito. Zapravo teško mi je koliko smo duboko pali, nekada su nam se divili i poštovali nas, jer smo se mirno razdružili sa ostalim republikama Jugoslavije!
Ali pravu ocenu odstupa, zapravo izdaje osnovnih postavki (ne samo Sporazuma sa strankama), koju je zagrešila radikalna desnica u Demosu može se izmeriti, s‘ obzirom na program za budućnost, koji je nastalo u okviru kulture. Konkretno u Novoj reviji. Zapisali smo da su zadaci Demosa tri: uvođenje demokratskog sistema, osamostaljenje i sloboda duha, koja je nemoguća bez narodnog pomirenja, jer on omogućava mirnu, tolerantnu koegzistenciju ljudi različitih iskustava, ubeđenja i interesa. Prva dva zadatka smo ostvarili, a narodno pomirenje krše obadve političke opcije, u kome prednjači desnica, koju svojom politikom Janez Janša personifikuje (uz podršku klera Katoličke crkve!) Matrica njegovog rukovanja politikom jest: Ko nije sa nama je protiv nas, tačnije, je protiv mene! S takvom klerikalno-boljševičkom politikom namerno unosi mržnju u društvo, pobuđuje najgrublje prizemne reakcije u ljudima do građana drugog ubeđenja i posebno ugrožava slobodu duha. Janševo htenje, da potpuno podredi medije i kulturu u najširem smislu reči, je totalitarno, jer kulltura zahvata totalitet čovekovog bivanja. »Duh prožima gde hoće«, zapisano je u knjizi svih knjiga. Janševo umešavanje u kulturu je blasfemičan postupak: hoće nešto što a priori nije ničije vlasništvo, ona je dobrobit svih i svakoga posebno. A kultura je i najveća opasnost za autoritarne i totalitarne vlade, jer u njoj niču saznanja i artikulacije istine i njenih promena tokom vremena. Janševo nastojanje za njezino uniformiranje i podređivanje njegovoj sektaškoj politici smatram da je to ono što nas najviše ugrožava! Jer ograničava, krnji stvaralaštvo. Naciji zatvara usta! I time zatvara i uvid u budućnost, znači samu budućnost!
Dr. sc. of sociol. Spomenka Hribar – Ljubljana 4.12.2020
30 Jahre seit der Vereinbarung der Parteien über den gemeinsamen Auftritt beim Plebiscit
Wenn man sich an die bedeutende Ereignisse aus der Vergan-genheit erinnert, muss man, zwecks Verstehen deren Entstehens, die Gründe analysieren, und auf einer anderen Ebene auch ihre Folgen!
Die Vereinbarung aller politischen Parteien, vor dem Plebiscit, war die Folge einer politischen Notwendigkeit der Überwindung des Mistrauens zwischen der Position und der Oposition, bzw. die Notwendigkeit eines abgestimmten gemeinsamen Auftritts um die best mögliche Ergebnisse des Plebiscits zu erzielen.
Das Misstrauen herrschte vor allem in DEMOS! Ich nenne die Hypothesen über die Gründe: der erste Grund sind Vorwürfe und Traumata wegen bösen verbrecherischen Handlungen des vorangegangenen System, wobei die KP ( kommunistische Partei ) die Hauptrolle inne hatte, und ehemalige Kommunisten saßen auch im Parlament, natürlich als gleichwertige, gewählte Abgeord-nete; der zweite Grund war die Zurückhaltung oder offene Missbilligung der Opposition gegenüber der Politik der DEMOS, ich meine dass die Folge ihrer Sorge, sogar Angst, das die Oposition nach der Verselbstständigung in den gesellschaftlichen und politischen „Untergrund“ befördert werden könnte. Der Grund für Misstrauen der DEMOS waren Fake-Infos, die die “ Kommunisten herumlaufend streuten um den Menschen Angst damit zu machen, dass nach der Verselbstständigung keine Renten mehr ausgezahlt werden“, usw. Vielleicht, wie die erwähnte, gilt auch die Hypothese, dass jede Regierung die absolutistisch werden will, schon seit Anfang an von paranoider Angst ergriffen wird, dass die ihre Macht verlieren könnte.
Wie auch immer, war das Misstrauen so groß, dass die Verein-barung zu einer Zusammenarbeit in Gefahr geriet, was nach dem Geschmack der Radikalen in DEMOS entsprach, weil dann DEMOS nicht nur das Plebiscit sondern auch die Verselbstständi-gung im Alleingang durchführen könnte, wonach man danach die Macht mit niemandem teilen müsste… Obwohl für einen solchen Erfolg der DEMOS reele Möglichkeiten bestanden… habe ich dies abgelehnt, weil ich selbst überzeugt war, das die Verselbstständig-ung alle Einwohner auf dem slowenischen Territorium angeht und das solche Spielereien der Radikalen in DEMOS im Prinzip nicht ilegitim wären. Deswegen setzte ich mich für eine Zusammenarb-eit an der Vorbereitung des Plebiscit zwischen Position und Oppo-sition ein.
Ich war der Meinung, dass durch die Artikel 9. und 10. der Ver-einbarung die Bedingungen für den Erfolg der Volksabstimmung übertroffen waren, was auch nach der Versekbsständigung sich das auch herausgestellt hatte.
Der Artikel 9 lautete:
„Die Republik Slowenien wird sowohl den inalienischen und ungarischen nationalen Minderheiten, als auch allen anderen Angehörigen der jugoslawischen Völker, garantieren dass sich nach dem Ausgang des Plebiscit ihr jetziger politischer Status nicht ändern wird. Unseren Schicksal werden mit uns teilen, (…) die Angehörige anderer jugoslawischen Völker, die ihren ständigen Aufenthalt in Slowenien haben, und werden, fall´s sie es wünschen auch die Staatsbürgerschaft nach dem Staatsbürgerschaftsgesetz erhalten.“
Die Vereinbarung verspricht den Angehörigen anderer jugosla-wischen Völkern auch die Staatsbürgerschaft, sofern sie die wün-schen. Das bedeutet dass, auch wenn sie die Staatsbürgerschaft Sloweniens nicht wünschen sollten, ihr politischer Status nicht verändert wird.
Die Staatsbürgerschaft der Republik Slowenien versprach ihnen „mehr“, aber nicht als Bedingung für die Beibehaltung ihres bis-herigen politischen Status, dazu auch ihren ständigen Aufenthalt in Slowenien. Die gleiche Verpflichtung, wie die die in der Verein-barung geschrieben steht, ist in der „Erklärung über die guten Absichten“ zu lesen, die die Versammlung der Republik Slowenien am 6. Dezember 1990 veröffentlicht hatte!